»Ne drevesa, ljudje so najbolj čudežni sadovi štirih milijard let evolucije in mi bomo uničili samo sami sebe, ker uničujemo okolje, tisti habitat, ki je popolnoma povezan med sabo. Mi smo tisti, ki bomo izumrli, če ne bomo spremenili stanja stvari, življenje pa bo ostalo. Vsako menjavo geološke dobe v zgodovini je zaznamovalo množično izumrtje večine živih vrst na planetu, ampak se je kljub temu na novo razvilo bogato življenje.«
»Moj junak spozna, da si zanamci zaslužijo boljši svet. Ura je tik pred dvanajsto, počasi se zavedamo, da so šle stvari predaleč in da so v naši kulturi in civilizaciji tokovi, ki bi še lahko zaustavili to, kar se neizogibno približuje katastrofi. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bomo imeli več vode, zraka, ničesar, kar človek kljub sodobni civilizaciji potrebuje za življenje.«
»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«
»Ko sem sestavljal prvo zgodbo Ne bi smel odpreti tistih vrat, ki jo je navdahnil komad Ramonesov, so mi junaki zelo prirasli k srcu. Potem pa nekako nisem znal napisati učinkovitega konca. In sem si rekel: Zakaj ne bi poskusil napisati nekakšne fantovske Anice?«
»Že prva knjiga (Ne bi smel odpreti tistih vrat) dokazuje, da gre za zelo kakovostno in slogovno prepričljivo delo (avtentičen sleng osrednjih oseb, igra z imeni), ki vsakodnevne potegavščine otrok, starih osem let, nadgrajuje s posrednim opozarjanjem na stereotipe ter na pomen ustvarjalnosti in prijateljstva.«
